Včasih je bilo jahanje konj povezano z delom na kmetijah in prevozom oseb; začetki jahanja konj pa segajo daleč v zgodovino, kjer so konje uporabljali v vojaške namene.

Počasi se je jahanje konj razvijalo tudi v smer športa; pojavile so se različne discipline, kot so preskakovanje ovir in hitrostno jahanje. Danes pa se je jahanje konj razvilo tudi v terapevtske namene, za šport in rekreacijo. Jahanje ima veliko prednosti za telo. Pri jahanju delujejo vse mišice: mišice trupa in hrbta ter mišice nog. Koristno je za izboljšanje ravnotežja in drže telesa. Jahanje je primerno tudi za psihično zdravje, saj stik s konjem deluje pomirjajoče, zmanjšuje stres in pomaga pri vztrajnosti ter gradnji odnosov. Konj se odziva na osebo, ki mu je blizu. Če je oseba sproščena, je tudi konj miren, in obratno. Jahanje daje občutek svobode in sprostitve. Jahanja pa se je treba naučiti. Zato so usposobljeni strokovnjaki in inštruktorji, ki imajo znanje o osnovah jahanja, varnosti in delu s konji. Naučiti se je treba pravilne drže in ravnotežja ter komuniciranja s konjem. Konja je treba najprej spoznati. To dosežemo tako, da ga hranimo, krtačimo, se z njim pogovarjamo in ga pripravimo, da te konj začuti. Pri jahanju je treba nositi zaščitno opremo: zaščitne škornje in čelado, rokavice ter jahalne hlače. Tudi konj ima svojo opremo, ki jo je treba pred jahanjem preveriti, ali je pravilno nameščena, saj je to zelo pomembno za varnost in udobje pri jahanju.

Obstaja več disciplin jahanja konj, in sicer dresura, kjer je poudarek na natančnosti in usklajenosti gibov; preskakovanje ovir; terensko jahanje, kjer gre za sproščeno jahanje v naravi; in pa western jahanje, to pa je ameriški način jahanja, ki je povezan z delom na rančih. Jahač mora za svojo varnost poznati konja in njegovo vedenje, saj lahko v določenih situacijah konj reagira nepredvidljivo.