Ko sem se prvič selila iz študentskega stanovanja v svoje prvo ‘resno’ stanovanje, sem podcenjevala, koliko stvari sem v nekaj letih nabrala. Šele ko sem začela pakirati, sem ugotovila, da bo šlo vse skupaj v precej več škatel, kot sem pričakovala. Kartonske škatle so postale moja najboljša pomoč in iskreno, še danes ne vem, kaj bi brez njih.

Na začetku sem jih zbirala po trgovinah in prosila prijatelje, naj mi prinesejo kakšno, če jo imajo doma. Hitro sem ugotovila, da niso vse škatle enake. Nekatere so bile prešibke za knjige, druge so bile čudnih oblik. A tiste klasične, trpežne kartonske škatle, takšne, ki jih uporabljajo za sadje ali papir – so me res rešile. V njih sem zložila skoraj vse: knjige, posodo, oblačila, spominke, celo nekaj lončnic sem prepeljala tako, da sem jim izrezala luknje za zrak.

Še posebej sem si zapomnila večer pred selitvijo, ko sem sedela sredi sobe, obdana z desetimi zaprtimi škatlami. Bilo je nekaj nostalgičnega v tem prizoru – vsak kos je nosil svojo zgodbo, vsaka škatla pa je bila kot mala kapsula nekega obdobja. Ko sem naslednji dan vse naložila v kombi in prispela na novo lokacijo, sem kartonske škatle razporedila po sobah in si vzela čas za razpakiranje. Pravzaprav mi je bil ta del všeč, vsako stvar sem znova premislila, preden sem jo postavila na novo mesto.

Danes še vedno hranim nekaj tistih škatel na podstrešju. Ko jih pogledam, se spomnim tistega pomembnega koraka v življenju. In čeprav jih zdaj uporabljam bolj za shranjevanje sezonskih okraskov ali otroških risbic, bodo zame vedno ostale simbol neodvisnosti in novih začetkov.

Z leti sem razvila tudi nekakšen sistem – označevanje kartonske škatle po barvah, zapisovanje vsebine na stranice in pazljivo lepljenje, da se ne bi kaj razsulo. Naučila sem se, da so kartonske škatle več kot le embalaža. So orodje za organizacijo, pomoč pri selitvah, včasih celo začasna mizica ali igralni kotiček za otroke. Uporabne, preproste in vedno dobrodošle, v vsakem domu in v vsakem življenjskem obdobju.…