Vsi starši se slej ko prej zavedamo, da naši otroci odraščajo. Sama sem bila najbolj srečna, ko sem rodila mojega sina. Že samo nosečnost sem bila presrečna in tako je tudi še danes. Nekako sem se s sinom vedno razumela, tudi v najstniških letih. Priznam, da sva včasih morala oba malo popustiti in da sva se tudi kdaj skregala. Ampak vse v mejah normale. Jaz sem se zavedala, da je v teh letih, on pa je tudi prosil za nekaj mira in tako sva vedno zvozila na pravi način. 

Danes pa je maturanski ples in moj sin je odrasel. Kakšni so moji občutki, ne bi znala opisati. Vem samo to, da mu želim srečo in da bo imel lahko pot. Seveda se me drži občutek, da ne bom mogla biti več večina časa z njim in da gre po svoji poti. Priznam, da mi zato ni najlažje, kajti tako lepo se razumeva, da mi je z njim lepo. Zavedam pa se, da je to njegovo življenje in da mora najti svojo pot brez mene. 

Ko gledam na plesišče, sem srečna, kajti dobro se zavedam, kako prijazen in dober človek je moj sin. Lahko mu zaželim samo srečo. To je večer, kjer se imajo mladi lepo, ne razmišljajo preveč in niso zaskrbljeni. Ko pa pogledam obraze staršev, pa vidim, da jim ni vseeno. Starši imajo nasmejane, resne, zaskrbljenje obraze. Tudi sama ga verjetno imam. Počasi se bo maturanski ples za starše zaključil in naši otroci se bodo naprej zabavali sami. To pa je prvi korak, ko se starši zavedamo, da naši otroci odraščajo in bodo kmalu stopili na pot, kjer si bodo ustvarili svoje življenje. …